»Ker sem edini dedič, hiše pa se želijo polastiti sosedje.«

»Padla je s postelje, vsak dan se trudim zanjo, da bi dostojno živela. Prinašal sem ji hrano, vodo, zdravila. Delam, pospravljam.«

»Kot otrok sem si želel le eno, igrati glasbo. Zelo mlad sem se poročil in imel otroke, ob čemer sem se zavedal, da bi bilo zelo težko služiti denar z igranjem glasbe.«

»Opravili smo obisk na domu in ugotovili, da je starostnica res ogrožena.«

»Treba se je zavedati, da odgovornost glede nošenja mask nosi vsak posameznik sam.«

»Preden smo ugotovili, kje je doma, je preteklo pet dni. Gospo smo našli s pljučnico, potrebovala je takojšen prevoz v bolnišnico, a je čez manj kot dva dni umrla. Diagnoza: kaheksija, dehidracija, pljučnica. Po domače, shirana, dehidrirana, bolna.«

»Seveda so psihiatri strokovnjaki na svojem področju, sem pa prepričana, da bi se v odločanje moralo pritegniti še druge stroke in celostno oceniti okoliščine.«

»Ta zgodba me je zelo prizadela. Gospa je bila upokojena učiteljica, ki je na tak način končala življenje le nekaj metrov iz urbanega okolja, nekaj metrov od ljudi, ki jih je pomagala izšolati. Doma je imela samo napol pojedeno margarino in jabolka, malo mleka ter plesniv kruh. To je bilo vse od hrane. Na začetku smo mislili, da jo je nekdo izropal, a ni bilo tako. Gospa je dobesedno shirala.«

»Ni bilo več mogoče poslušati prerekanja, izsiljevanja in groženj, klicala je na pomoč, da je v bolečinah, večkrat je bila lačna, tudi odšel je za nekaj dni in jo pustil brez vsega.«